Dediščina in znamenitosti (Čemšeniška planina, grad Gamberk, Cerkve, Oferjev dvorec, Partizanska bolnica/zemljanka, Legenda o zmaju pod Čemšeniško planino, klopce ljubezni)
ČEMŠENIŠKA PLANINA
To je druga najvišja vzpetina v Posavskem hribovju. Ponaša se s Črnim vrhom (1205 m), ostali vrhovi so še Tolsti vrh (1173 m), Jelenov rog (1039 m), Gunetova glava (926 m). Planinski dom na višini 1124 m nosi ime dolgoletnega predsednika zagorskih planincev in zdravnika dr. Franca Goloba, zgrajen je bil leta 1973 in kasneje povečan, nahaja se ob robu večjega travnatega dela. Severno pobočje planine se precej razlikuje od južnega, saj ga poraščajo gozdovi. Na južni strani je veliko golih zaplat, tu so rastišča teloha, zvončnic, tu prevladujejo največje strmine (vse do 81 %). Naklon v povprečju znaša 28 %, povprečna nadmorska višina pa 836 m. Gora je dolga 5 km in široka dobra 2 km.
Na območju planine sta dve planinski postojanki: Lovski dom pod Prvinami in Golobova koča na vrhu planine. Koča in sam vrh Čemšeniške planine je dostopen po dobrih in markiranih poteh iz Šentgotarda pri Trojanah, z Ločice, Lok, Izlak ter s trboveljske strani. Do vrha planine je moč priti edino le peš, od tam pa je zelo lep razgled na okoliške hribe, na Veliko Kozje nad Zidanim Mostom, na Kum, Gorjance, Snežnik, Nanos ter na dobršen del Julijcev, s poti proti vrhu pa se razgrinja tudi panorama Kamniških in Savinjskih planin. Po hostah je nemalo gob in še več borovnic, jagod in malin. O planini pravi izročilo, da je votla. V davnini naj bi padel v brezno kmet s parom volov, ki naj bi jih voda naplavila v Savinjski dolini. Drugo izročilo pravi, da je pod planino v Znojilah Fran Saleški Finžgar dobil snov za svojo povest Strici.
Na Čemšeniško planino se za razliko od ostalih vrhov v Posavskem hribovju ne da pripeljati z avtomobilom. Tega pustite na območju Prvin in pot nadaljujete peš. Pot je tehnično lahka in samo mestoma strma, večinoma se zložno vzpenja, zato je izjemno primerna za družine z manjšimi otroki. Izlet z otrokom traja približno dobro urico, prelep razgled na vrhu, skriti bivak na poti, ki ga ne najde vsak in še in še. Ker ne gre za zahtevno pot, lahko manjšega otroka nosite v nosilki ali nahrbtniku, večji otroci pa bodo z nekaj premori in vmesnimi postojankami prav gotovo uspešno in ponosno sami zakorakali proti vrhu. Tam jih čakajo vrtni palčki, igrala, gugalnice in prostrani travnik, na katerem se lahko lovijo, igrajo. Starši si ob tem lahko privoščijo počitek za eno izmed mnogih lesenih miz, ki so postavljene v bližini planinskega doma, kjer se lahko okrepčate z domačimi, hribovskimi dobrotami ali pravim planinskim čajem. Bolj drzni se s planine spuščajo z zmaji. Jadranje nad skrbno obdelanimi njivami, nad travniki, gozdovi in hišami zadovolji še tako zahtevnega jadralca.
GRAD GAMBERK
Plemiška družina Galle se na Kranjskem prvič omenja leta 1154, grad Gallenberg pa sto let pozneje (1248), ko so na njem izstavili neko listino. Po tipu gradnje sodi starejši del gradu bolj v 12. kot 13. stoletje. V prvotni dvonadstropni obliki je bil pozidan kot stanovanjski stolp – visoka nečlenjena romanska grajska hiša. Leta 1553 so dozidali obodni grad, ker je postalo prvotno poslopje neudobno za nove stanovanjske razmere. Pozneje je grad postal deželno-knežji, nato pa je bil v posesti različni rodbin, med drugim tudi Valvasorjev – kupil ga je bil oče slavnega zgodovinarja. Ob koncu 17. stoletja so ga kupili Lichtenbergi, ki so ga temeljito prenovili in razširili z arkadnimi hodniki na dvorišču. Nekaj časa je bilo v gradu skladišče živega srebra, ki so ga tovorili iz Idrije mimo Ljubljane, Moravč, Gamberka in naprej mimo Marije Reke v Savinjsko dolino.
Leta 1876 so grad opustili, nakar se je začel spreminjati v razvalino, ki je še vedno impozantna. Skoraj do svoje prvotne višine je ohranjen romanski stanovanjski stolp, medtem ko so renesančne grajske sestavine že hudo propadle. Poznavalec gradov Ivan Stopar meni, da so ostanki ohranjenega stolpa izrednega pomena za raziskovanje stanovanjskih razmer pred stoletji. Pod Gamberk je včasih sodilo okoli 70 podložnih kmetov in tudi toliko svobodnjakov – kosezov, ki so se grajskim spuntali v letih 1514, 1574 in 1750, saj je ohranjeno izročilo, da grajski do podložnikov niso bili prav nič prizanesljivi, le-ti pa so se grajskim maščevali leta 1848, ko je bilo podložništva konec.
Baron Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske grad večkrat omenja, objavil pa je tudi tri njegove upodobitve. Od naravnih zanimivosti omenimo dve kraški igli v bližini, kranjsko lilijo in kamnino roženec pod gradom.Razvaline gradu so v občini Zagorje leta 1993 razglasili za kulturno zgodovinski spomenik, grič Gamberk, na katerem stoji, pa za naravno znamenitost geološkega, geomorfološkega in botaničnega značaja.
Ko zanimivost pa naj vam povemo, da je tudi grad Gamberk imel svoje rokovnjače, Erazme Predjamske. Na gradu so živeli tudi roparski vitezi, ki so v črnem grabnu, predvsem pa na trojanskem klancu napadali popotnike. Na njihovem gradu in okolici so menda še danes kriti zakladi z nočnih ropanj. Gospodje Galenberški pa niso bogateli le od ropanja popotnikov, ampak tudi od trdega dela svojih tlačanov. Ko so zidali grad, so bili njihovi valpti in biriči tako kruti, da so kmetje od prenašanja skal in težkih brun dobili kožo na plečih tako trdo kot volovska koža. (Vir: Slovenska dežela v ljudski pripovedki)
CERKEV MARIJINEGA VNEBOVZETJA ČEMŠENIK (631 m) IN PODRUŽNIČNE CERKVE
Prva omemba l. 1184
Sv. Marija Vnebovzeta (15. avgust – veliki šmaren) – zavetnica kristjanov
Atributi: z detetom, pred hišo, uto
Začetek čemšeniške fare sega verjetno v 12. stoletje, ko se je na Gamberku naselila plemiška družina Galle – Gallenberg, samostojna fara pa je postala leta 1596.
Cerkev Marije Vnebovzete je v jedru še gotska, v baroku pa je bila predelana in kasneje še razširjena. Od leta 1740 ima njen tloris obliko križa. Pozlačen Marijin kip v glavnem oltarju je star že več kot 250 let, drugi deli oltarja so delo delavnice Štefana Šubica, Štefanov sin Janez (1850 – 1889) pa je naslikal sliki sv. Mihaela in Notburge. V južnem stranskem oltarju je slika sv. Dominika, delo znanega baročnega slikarja Fortunata Berganta (1720 – 1769). Križev pot je iz znane Layerjeve delavnice.
Notranjščina cerkve je bila leta 1981 temeljito obnovljena. Od župnikov, ki so tu delovali, so se v zgodovino najbolj zapisali Hueber, Zelnik in Dagarin. Na pročelje cerkve so vzidane plošče z imeni padlih v prvi svetovni vojni, ob južni oporni steni pa stoji spomenik žrtvam druge svetovne vojne.
Cerkev se je zaradi posledic premikanja obširnega plazu v letu 2016 zaprla. Plaz je sicer na širšem območju Čemšenika in ima veliko območje, objekti na plazu pa večinoma ne čutijo posledic, ker je gibanje počasno, posledice se čutijo pri prelomnem robu, kjer je tudi sama cerkev. Trenutno je cerkev v obnovi, zato si jo ni mogoče ogledati. V kraju, ki šteje okrog 1100 prebivalcev, pa smo v odločenosti, da ohranimo svoj Božji hram z načrtnim zbiranjem sredstev in mesečnimi nabirkami in podporo lokalne skupnosti zbrali dovolj denarja, ki je glede na majhno župnijsko skupnost tudi odgovorne na Nadškofiji Ljubljana prepričalo, da so obljubili svojo pomoč pri ohranitvi župnijske cerkve.
Cerkev in cerkveno zvonjenje sta in bosta, tako kot marsikje drugje, zaščitni znak kraja. Cerkev tudi že dolgo časa ni več samo sakralni objekt, ampak objekt z močno kulturno in zgodovinsko dediščino, kar je zelo pomemben del naše skupne dediščine.
Nenazadnje je usoda hotela, da smo ob prenovi vsi skupaj izvedeli, da legenda o grobnici v cerkvi ni bil le mit, ampak da naše korenine v Čemšeniku segajo več kot tisočletje v preteklost.
Podružnične cerkve:
- Sv. Primož (842 m)
Prva omemba l. 1581
Sv. Primož in Felicijan – mučenca (9. junij) – zavetnika zdravilišč, priprošnjika za zdravje
Atributi: meč, palmova veja, na tleh veriga in bič
Cerkev se v zapisih prvič omenja l. 1581. Po zasnovi je cerkev romanska v gotiki pa so jo povečali. Oltarji so baročni. V cerkvi je ohranjen star kelih, ki je tja morda zašel z gradu Gamberk. S keliha je razviden napis in skrivnostna letnica 1503 ali 1530.
Cerkev ima tri baročne oltarje-velikega in dva stranska.
Cerkev je enoladijska in je doga 9,75 m, široka nekaj čez 5 m in visoka 5,25 m, prezbiterij je približno 5m dolg in širok. Pevski kor je lesen, poleg glavnega vhoda ima še stranskega.
- Sv. Miklavž (640 m)
Prva omemba l. 1581
Sv. Nikolaj – škof (6. december, Miklavž) – zavetnik otrok, devic, romarjev, ujetnikov
Atributi: tri zlate krogle, mošnjički ali jabolka na knjigi
Cerkev naj bi zidali Gamberžani, grofica naj bi želela, da cerkev postane romarska, vendar je prej umrla in tako naj bi se gradnja ustavila. Je pravilno orientirana cerkev in obdana z visokim zidom, v prezbiteriju je križno-grebenasti obok. Cerkev je dolga 13 m, široka 4,40 m in visoka 4,5 m.
Zvonik stoji na severni strani in se drži cerkve. Glavni vhod v cerkev je na pročelju, kjer je freska sv. Miklavža, nad vhodom je pevski kor, drugi vhod pa je pri zakristiji. Cerkev ima tri oltarje, enega velikega in dva stranska, vsi trije so leseni in polihromirani. Na zadnji strani oltarja je napis v slabo berljivi nemščini: »Posvečeno božji slavi, v času župnika Jožefa Rometa in prošta Georga (Jurija) Grahka in Jakoba D. 1845«.
Poznobaročni glavni oltar so obnovili leta 1891. Po ustnem izročilu naj bi Gallenberžani ob cerkvi zgradili protestantsko molilnico, o čemer naj bi še vedno pričalo kamenje ob cerkvenem obzidju.
- Sv. Lenart (885 m)
Prva omemba l. 1581
Sv. Lenart – opat (6. november) – zavetnik kmetov, hlevov, živine, kovačev, voznikov,
Atributi: črn meniški plašč, palica, knjiga, veriga, voli, konji.
Cerkev je v jedru gotska, ladja je pravokotna in barokizirana. Cerkev je enoladijska in je dolga 8 m, široka 5,7 m in visoka 5,5 m. Prezbiterij je dolg 4 m in širok 3,5 m.
Glavni vhod je na pročelju, stranski je skozi zakristijo, v niši nad glavnim vhodom je kip zavetnika cerkve. Ima tri oltarje, enega velikega in dva stranska. Cerkev ima tudi križev pot.
V zakristiji je bila nekoč podkev iz turških časov; ljudi naj bi opominjala, da je tu z oltarja jedel turški konj.
OFERJEV DVOREC
Dvorec Čemšenik je Valvasor tako v svoji skicni knjigi kot tudi v Topografiji in Slavi upodobil kot nadstropno, z lesenim gankom obdano gosposko stavbo z enako visokim začelnim izzidkom.
Hkrati naletimo v Skicni knjigi tudi na lavirano risbo neke skromnejše stavbe z oznako Zemsinik, ki tako s svojim imenom kot s svojo lokacijo v bližini vaške cerkvice kaže na možnost, da gre za isti dvorec.
V skici vidimo podobo dvorca pred morebitno prezidavo v poznih šestdesetih letih 17. stoletja. Še danes v centru Čemšenika stojijo kletni prostori tega znamenitega dvorca kot del stanovanjske hiše (pri Oferjih – izhaja iz nemške besede Hof, ki pomeni dvorec)
(vir: povzeto po Janko Orožen, Zgodovina Zagorja ob Savi I)
PARTIZANSKA BOLNICA/ZEMLJANKA
Partizani so za ranjene skrbeli na različne načine, predvsem pa so jih skrivali na bolj odročnih kmetijah in krajih tudi po zagorski dolini. V drugi polovici vojne je partizanska bolnica nastala tudi v naših krajih. Jeseni leta 1943 pa je bila dana pobuda za gradnjo bolnišnice na širšem področju Čemšenika. Graditi so jo začeli v gozdovih Jelovice, vendar so zaradi plazovitega zemljišča z delom prenehali. Zatem so razmišljali, da bi bolnico zgradili ali v gozdu med Razlakami in Znojilami ali pa v Spodnjih Znojilah. Poleti 1944 pa je bila po nalogu sanitetnega oddelka določena lokacija in septembra tudi zgrajena bolnica pod vasjo Jesenovo, največja bolnišnica v teh krajih.
Franc Zupan se je kasneje spominjal, da je bolnišnico gradila skupina šestih že starejših partizanov iz Moravškega. Deske so pripeljali s konji iz Jesenovske žage, nato pa so jih v nočnem času znosili do grape. Sama gradnja in priprava je potekala v popolni tajnosti, da tega niti vaščani niso vedeli, razen Štrajharja in mene. In to kljub temu da je bolnica odmaknjena od vasi samo par sto metrov.
Vsa bolnišnica je bila pod zemljo, zamaskirana pa je bila z mladimi smrekami. Poleg prostora za ranjence je bil tudi prostor za operacije, shramba za sanitetni material in hrano, kuhinja in stranišče na izpiranje. Upravnik je bil hrastniški zdravnik Jože Dolanc. Prve ranjence je sprejela novembra 1944, delovala pa je do maja 1945. Hkrati pa se je v njej zdravilo tudi 42 partizanov.
(vir: Kronika Zagorja 1900 – 1949, Zagorje 99, Roman Rozina)
Sledi bolnice razen obeležja danes niso vidne, ostaja pa duh časa tistih dni. Ne bi bila prava tajna partizanska bolnica, če bi vam sporočili lokacijo. Če pa vas zanima in ste v skupini okrog 10 ljudi, pa nas kontaktirajte in po dogovoru vas tudi popeljemo na mesto bolnice, ki skriva tudi odgovor, zakaj je bila izbrana prav ta lokacija.
LEGENDA O ZMAJU POD ČEMŠENIŠKO PLANINO
Ljudje v teh krajih so včasih verjeli, da je v gori Čemšeniške planine veliko jezero, v kateri živi zmaj, ki se včasih razjezi in spusti vodo po pobočju. Verovanje v zmaja je leta 1866 potrdila živa izkušnja. Po hudem deževju, ki je zalilo dolino, so se v Kozinovem grabnu pokazale kot žrd velike proge, jasni sledovi zmajevih peruti. Ta zmaj naj bi bil poslednji potomec zmajevske družine, ki je živela v Čemšeniški planini.
(vir: povzeto po Janko Orožen, Zgodovina Zagorja ob Savi I)
Danes je vera v zmaja omajana. Toda na samem skrajnem pobočju Čemšeniške planine, v Izlakah, je cerkev sv. Jurija, hrabrega vojščaka, ki se v svoji upodobitvi bori s sovražnikom – zmajem. Tudi sicer ob hujših nalivih in plazovih, ko voda drvi iz planine in jemlje s seboj vrhnje plasti, bi človek včasih res pomislil, da to vendarle ni samo narava.
KLOPCE LJUBEZNI
V KS Čemšenik zaenkrat najdemo klopce ljubezni na 4 lokacijah. In sicer:
- Na Vrheh (inovativna vrtljiva klopca, kjer se lahko za zabavo vrtiš ali si sam prilagodiš svoj razgled)
- V Znojilah pri kozolčku
- Pod cerkvijo sv. Primoža in Felicijana spodaj pri nekdanji mežnariji s prelepim pogledom proti zagorski dolini in zasavskim hribovjem
- V Zaloki
Bomo pa v prihodnje skupaj in po dogovoru s krajani, klopce ljubezni postavljali na razgledne točke, s prelepimi pogledi, ki jih v naših krajih ne manjka.