Prvi učitelji so bili duhovniki, ki so v cerkvah, mežnarijah ali kakšnem drugem cerkvenem prostoru poučevali otroke branja, pisanja, včasih tudi računanja. V Čemšeniku je leta 1800 pričel z izobraževanjem otrok župnik Frančišek Fargar. To leto pomeni začetek šolanja v Čemšeniku. Kaj drugega o prvi šoli ni znanega. Razvoj kraja, večanje števila prebivalcev in ne nazadnje državni šolski zakoni, ki so uveljavili splošno in obvezno osnovno šolo, so tudi tukaj pripeljali do ustanovitve osnovne šole – najprej nedeljske, potem trivialke, enorazredne šole, ki je dajala otrokom osnovno znanje, kraju pa s svojo dejavnostjo kulturni utrip. Letnica 1850 pomeni za Čemšenik leto, ko so šolo za trajno ustanovili. Skoraj z gotovostjo lahko trdimo, da je bila ta prva šola nedeljska šola. Mnogi otroci med tednom zaradi zaposlenosti ne bi obiskovali šole. Šole so zato nujno postale nedeljske. Šola še ni imela svojih prostorov. Nekaj časa so se otroci zbirali pri »Colnarju« v gostilni Matije Ravnikarja (v šolski kroniki iz leta 1929 je podatek, da je bila to hiša gospoda Krežeta, danes Skokova).
Leta 1856 so v stavbi, ki je nekdaj služila za urad obmejne straže uredili prostor za šolski razred. Poučevala sta L. Kalan in J. Šerak. Šola je bila tipična podeželska šola, trivialka, z eno učilnico in enim učiteljem, ki je poučeval vse učence hkrati ali pa jih je razdelil po prejšnjem znanju v dve skupini in ju poučeval po dve uri: eno skupino dopoldan, drugo pa popoldan. Tak pouk je bil najcenejši. Z večanjem števila učencev so morali razmišljati o novih prostorih. Novo učilnico so uredili v Prosvetnem domu, zgrajenem leta 1912. S tem je postala čemšeniška šola leta 1913 dvorazredna. Leta 1935 je bila preimenovana v trirazrednico, leta 1938 pa v štirirazrednico. Naslednjo učilnico so uredili leta 1940 v novozgrajenem Gasilskem domu, kjer je potekal pouk do leta 1962.
Leta 1944 so bile organizirane partizanske šole. Po osvoboditvi leta 1945 se je pouk lahko pričel le v gasilskem domu, ki je bil edini nepoškodovan. Zaradi raztresenosti šolskih učilnic v več stavbah, od leta 1954 tudi v novozgrajenem Zadružnem domu, so si krajani začeli prizadevati za eno šolsko poslopje. S skupnim prizadevanjem in na veliko željo krajanov, ki so prispevali ogromno prostovoljnih ur je bila leta 1962 dokončana za tiste čase sodobna, velika in svetla šolska stavba. V šoli so uredili tri učilnice, en prostor pa namenili telovadnici. K šolskemu poslopju so prizidali tudi stanovanjski del s tremi stanovanji. Nad šolskim poslopjem so uredili prostor – igrišče za športne dejavnosti.
Dve leti po odprtju je šola prešla pod upravo matične šole v Zagorju in kasneje postala podružnična šola Čemšenik. 1970 leta je bil uveden petdnevni delovni teden, sobote so postale proste. Leta 1973 so uvedli šolo v naravi za 4. razrede. Leta 1976 so peti in višje razrede prešolali na matično šolo IS v Zagorje do leta 1978, ko je peti razred ostal na čemšeniški šoli. Leta 1979 šola postane celodnevna osnovna šola, ki traja do šolskega leta 1987/88. Danes so na šoli učenci prvih štirih razredov šole.
Šolsko poslopje je ostalo do danes isto, prenovljena in preurejena je bila notranjost šole, kakor so zahtevale potrebe, urejena je bila kuhinja in centralno ogrevanje, v pritličju so pridobili prostor za šolsko knjižnico. Pred šolo so leta 1991 posadili lipo, simbol slovenske državnosti ter uredili okolico šole.
Šola je bila vedno tesno povezana s krajem in še vedno je tako. Učenci radi sodelujejo na vseh prireditvah v kraju, že kot majhni otroci se učijo nastopanja. Dolgoletna tradicija številnih društev v kraju s številnim članstvom ima korenine prav v šoli.
Pred leti je učiteljica, ki se je vsako jutro vozila iz doline poučevat naše otroke takole opisala našo šolo: Okolica šole je zelo lepo urejena. Klopi in mizice iz masivnega lesa, breze, lipe in rože so paša za oči. In razgled, ki ga ima le malo šol, sega vse tja do Kuma, Marele, Javorja, Zasavske gore… V dolini neogibna megla….tu se kopamo v soncu in toploti, če pa dežuje ali sneži, smo kot v pravljičnem dvorcu, lepo na varnem in toplem. Vse to vidimo s šolskega dvorišča ali skozi okno.