Dobrodošli na spletni strani Krajevne skupnosti Čemšenik.

Znamenitosti

CERKEV MARIJINEGA VNEBOVZETJA ČEMŠENIK (631 m)

Prva omemba l. 1184

Sv. Marija Vnebovzeta (15. avgust – veliki šmaren) - zavetnica kristjanov

Atributi: z detetom, pred hišo, uto

Začetek čemšeniške fare sega verjetno v 12. stoletje, ko se je na Gamberku naselila plemiška družina Galle – Gallenberg, samostojna fara pa je postala leta 1596. Cerkev Marije Vnebovzete je v jedru še gotska, v baroku pa je bila predelana in kasneje še razširjena. Od leta 1740 ima njen tloris obliko križa. Pozlačen Marijin kip v glavnem oltarju je star že več kot 250 let, drugi deli oltarja so delo delavnice Štefana Šubica, Štefanov sin Janez (1850 – 1889) pa je naslikal sliki sv. Mihaela in Notburge. V južnem stranskem oltarju je slika sv. Dominika, delo znanega baročnega slikarja Fortunata Berganta (1720 – 1769). Križev pot je iz znane Layerjeve delavnice.

Notranjščina cerkve je bila leta 1981 temeljito obnovljena. Od župnikov, ki so tu delovali, so se v zgodovino najbolj zapisali Hueber, Zelnik in Dagarin. Na pročelje cerkve so vzidane plošče z imeni padlih v prvi svetovni vojni, ob južni oporni steni pa stoji spomenik žrtvam druge svetovne vojne.

 

Podružnične cerkve:

  • Sv. Primož (842 m)

Prva omemba l. 1581

Sv. Primož in Felicijan – mučenca (9. junij) - zavetnika zdravilišč, priprošnjika za zdravje

Atributi: meč, palmova veja, na tleh veriga in bič

Cerkev se v zapisih prvič omenja l. 1581. Po zasnovi je cerkev romanska v gotiki pa so jo povečali. Oltarji so baročni. V cerkvi je ohranjen star kelih, ki je tja morda zašel z gradu Gamberk. S keliha je razviden napis in skrivnostna letnica 1503 ali 1530. 

Cerkev ima tri baročne oltarje-velikega in dva stranska.

Cerkev je enoladijska in je doga 9,75 m, široka nekaj čez 5 m in visoka 5,25 m, prezbiterij je približno 5m dolg in širok. Pevski kor je lesen, poleg glavnega vhoda ima še stranskega. 

 

  • Sv. Miklavž (640 m)

Prva omemba l. 1581

Sv. Nikolaj – škof (6. december, Miklavž) - zavetnik otrok, devic, romarjev, ujetnikov

Atributi: tri zlate krogle, mošnjički ali jabolka na knjigi

Cerkev naj bi zidali Gamberžani, grofica naj bi želela, da cerkev postane romarska, vendar je prej umrla in tako naj bi se gradnja ustavila. Je pravilno orientirana cerkev in obdana z visokim zidom, v prezbiteriju je križno-grebenasti obok. Cerkev je dolga 13 m, široka 4,40 m in visoka 4,5 m. Zvonik stoji na severni strani in se drži cerkve. Glavni vhod v cerkev je na pročelju, kjer je freska sv. Miklavža, nad vhodom je pevski kor, drugi vhod pa je pri zakristiji. Cerkev ima tri oltarje enega velikega in dva stranska, vsi trije so leseni in polihromirani. Na zadnji strani oltarja je napis v slabo berljivi nemščini: »Posvečeno božji slavi, v času župnika Jožefa Rometa in prošta Georga (Jurija) Grahka in Jakoba D. 1845«. Poznobaročni glavni oltar so obnovili leta 1891. Po ustnem izročilu naj bi Gallenberžani ob cerkvi zgradili protestantsko molilnico, o čemer naj bi še vedno pričalo kamenje ob cerkvenem obzidju.

 

  • Sv. Lenart (885 m)

Prva omemba l. 1581

Sv. Lenart – opat (6. november) – zavetnik kmetov, hlevov, živine, kovačev, voznikov,

Atributi: črn meniški plašč, palica, knjiga, veriga, voli, konji.

Cerkev je v jedru gotska, ladja je pravokotna in barokizirana. Cerkev je enoladijska in je dolga 8 m, široka 5,7 m in visoka 5,5 m. Prezbiterij je dolg 4 m in širok 3,5 m. Glavni vhod je na pročelju, stranski je skozi zakristijo, v niši nad glavnim vhodom je kip zavetnika cerkve. Ima tri oltarje, enega velikega in dva stranska. Cerkev ima tudi križev pot. V zakristiji je bila nekoč podkev iz turških časov; ljudi naj bi opominjala, da je tu z oltarja jedel turški konj.

 

 

GRAD GAMBERK

Plemiška družina Galle se na Kranjskem prvič omenja leta 1154, grad Gallenberg pa sto let pozneje (1248), ko so na njem izstavili neko listino. Po tipu gradnje sodi starejši del gradu bolj v 12. kot 13. stoletje. V prvotni dvonadstropni obliki je bil pozidan kot stanovanjski stolp – visoka nečlenjena romanska grajska hiša. Leta 1553 so dozidali obodni grad, ker je postalo prvotno poslopje neudobno za nove stanovanjske razmere. Pozneje je grad postal deželno knežji, nato pa je bil v posesti različni rodbin, med drugim tudi Valvasorjev – kupil ga je bil oče slavnega zgodovinarja. Ob koncu 17. stoletja so ga kupili Lichtenbergi, ki so ga temeljito prenovili in razširili z arkadnimi hodniki na dvorišču. Nekaj časa je bilo v gradu skladišče živega srebra, ki so ga tovorili iz Idrije mimo Ljubljane, Moravč, Gamberka in naprej mimo Marije Reke v Savinjsko dolino.

Leta 1876 so grad opustili, nakar se je začel spreminjati v razvalino, ki je še vedno impozantna. Skoraj do svoje prvotne višine je ohranjen romanski stanovanjski stolp, medtem ko so renesančne grajske sestavine že hudo propadle. Poznavalec gradov Ivan Stopar meni, da so ostanki ohranjenega stolpa izrednega pomena za raziskovanje stanovanjskih razmer pred stoletji. Pod Gamberk je včasih sodilo okoli 70 podložnih kmetov in tudi toliko svobodnjakov – kosezov, ki so se grajskim spuntali v letih 1514, 1574 in 1750, saj je ohranjeno izročilo, da grajski do podložnikov niso bili prav nič prizanesljivi, le-ti pa so se grajskim maščevali leta 1848, ko je bilo podložništva konec.

Baron Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske grad večkrat omenja, objavil pa je tudi tri njegove upodobitve. Od naravnih zanimivosti omenimo dve kraški igli v bližini, kranjsko lilijo in kamnine roženec pod gradom.

Razvaline gradu so v občini Zagorje leta 1993 razglasili za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost   geološkega, geomorfološkega in botaničnega značaja. 

 

ČEMŠENIŠKA PLANINA

To je druga najvišja vzpetina v Posavskem hribovju. Ponaša se s Črnim vrhom (1205 m), Tolstim vrhom (1173 m) in Planinskim domom (1173 m), ki nosi ime dolgoletnega predsednika zagorskih planincev in zdravnika Franca Goloba, zgrajen je bil leta 1973 in kasneje povečan. Severna pobočja pokriva gozd, a na strmih južnih pobočjih so rastišča teloha, zvončnic. Gora je dolga 5 km in široka dobra 2 km. 

Na območju planine sta dve planinski postojanki: Lovski dom pod Prvinami in Golobova koča na vrhu planine. Koča in sam vrh Čemšeniške planine je dostopen po dobrih in markiranih poteh iz Šentgotarda pri Trojanah, z Ločice, Lok, Izlak ter s trboveljske strani. Do vrha planine je moč priti edino le peš, od tam pa je zelo lep razgled na okoliške hribe, na Veliko Kozje nad Zidanim Mostom, na Kum, Gorjance, Snežnik, Nanos ter na dobršen del Julijcev, s poti proti vrhu pa se razgrinja tudi panorama Kamniških ali Savinjskih planin. Po hostah je nemalo gob in še več borovnic, jagod in malin. O planini pravi izročilo, da je votla. V davnini naj bi padel v brezno kmet s parom volov, ki naj bi jih voda naplavila v Savinjski dolini. Drugo izročilo pravi, da je pod planino v Znojilah dobil snov za svojo povest Strici Fran Saleški Finžgar.

Bolj drzni se s planine spuščajo z zmaji. Jadranje nad skrbno obdelanimi njivami, nad travniki, gozdovi in hišami zadovolji še tako zahtevnega jadralca.